Apokalipsa
Gost
|
 Objavljeno: 08 Nov 2006 09:11 Naslov sporočila: VIETNAM |
 |
|
Vietnam - plemena na severu, kobre na jugu
Znan po kruti vojni in dogodkih iz preteklosti, danes Vietnam slovi kot ena vodilnih turističnih destinacij v Aziji. Z bogato kulturo, avtentičnimi etničnimi manjšinami, pokrajino neskončnih riževih polj in mogočnega Mekonga kaže mnogo različnih obrazov. Značilne pagode in templji dajejo zavetje prebivalcem, ulice pa bučno pozdravljajo turiste, ki jim je bil dolga leta vstop v državo prepovedan.
Plemeni Hmong in Dao na severu
Manjše mesto na severu ob kitajski meji, imenovano Sapa, je bilo zgrajeno kot gorska postojanka v obdobju francoskega kolonializma. Ta terasasta gorska pokrajina, polna riževih polj, na višini okoli 1600 metrov, je prebivališče številnih nomadskih plemen ali avtohtonih etničnih manjšin (Hmong, Dao, beli Thai, Giay, Tay, Muong, Hao in Xa Pho), ki se med seboj razlikujejo po govorici, fizičnem izgledu in tradicionalnih oblačilih. Vsem je skupen poljedelski način življenja, podobna vaška arhitektura in rituali. Mestece je že zelo skomercializirano, vendar kljub temu obvezen postanek turistov, ki potujejo po severnem delu Vietnama.
Dostop do Sape je zaradi slabih cest težaven, saj leži v dolinici v sredogorju in se do nje prebiješ z džipi. Vasico krasi francoska arhitektura, nekaj manjših hotelov in prepolne ulice turistov, ki konec tedna vdrejo v vas v večjih skupinah. Znano je, da Sapa najbolj zaživi v soboto, ko na tržnico z vseh okoliških hribov svojo kramo prinesejo razna plemena v tradicionalnih oblačilih. Tržnica žari v vsem svojem sijaju, ko se na njej prelivajo barve tradicionalnih oblačil prodajalcev ter sadja, zelenjave, živali in spominkov, ki so naprodaj. Ponujajo vse sorte doma narejenih oblačil, pa opij in kokoši, ki letajo povsod …
Od turistov se učijo jezikov
Večina vietnamskega avtohtonega prebivalstva se je umaknila v visokogorje, kjer lahko ohranjajo nomadski način življenja in tradicionalne navade. V zadnjem času, ko je turizem prisoten povsod, postajajo vse bolj moderni prav v Sapi, kjer so bili otroci včasih boječi in so z velikimi očmi strmeli v turiste, se jim tu in tam mogoče nasmehnili, danes pričakujejo bonbone in pogosto prosjačijo za denar. Tudi zelo iznajdljivi so, v želji da bi jih fotografiral, ti kaj kmalu pomolijo roko pod nos in pravijo: "Plačaj." Na splošno pa fotografiranje gorskih plemen zahteva potrpežljivost in predvsem spoštovanje njihovih navad. Vsa lepota in barvitost ljudi ter okolja je odlična priložnost, vendar se poskušam čim bolj zavedati dejstva, da sem le obiskovalec, da jih lahko s tem užalim, za mano pa bo prišlo vsak dan več turistov.
V mestu prevladujeta plemeni rdeči Dao, znani po rdečih turbanih, ki jih nosijo ženske z obritimi glavami, ter Hmongi, prepoznavni po indigo modrih oblačilih. Na popoldanskem potepu po mestu in okolici zasledim nekaj mladih Hmongov, ki mi takoj ponudijo ogled domače vasi in me vabijo k sebi na klepet. Kljub oddaljenosti od večjih mest in slabe izobraženosti teh manjšin otroci odlično govorijo angleško in francosko. Razložijo mi, da so se vsega naučili od turistov. Ker imam za otroke vedno s seboj bonbone, jim jih prijazno razdelim, oni pa si v zameno snamejo svoje ogrlice in mi jih prodajo.
Za Hmonge je značilno, da so največja etnična skupina v Vietnamu, da so v 19. stoletju prišli s Kitajske in da njihov jezik spominja na mandarinsko kitajščino. Pleme je razdeljeno na več podplemen, vsako s svojo različico tradicionalnih oblačil; črne, bele, rdeče, zelene in rožnate Hmonge. Živijo v visokogorju ter gojijo za njih značilni suhi riž, sadje, zdravilne rastline (med njimi tudi opij) ter vzgajajo prašiče, krave, konje in kure. Ženske nosijo tipične srebrne uhane, zapestnice in ogrlice, prav take, kot sem jih dobila v dar od deklice v Sapi.
Delta Mekonga
Na čisto drugem koncu države, povsem na jugu, je ogromen deltast izliv reke Mekong. Reka je simbol življenja za tamkajšnje prebivalce, saj je njihovo življenje v celoti povezano z reko. Dolga približno 4500 kilometrov, izvira visoko v pogorju Tibeta, teče skozi Kitajsko med Myanmarom in Laosom ter Tajsko in Kambodžo ter se veličastno v delti izlije v Južnokitajsko morje.
To izredno rodovitno območje, odlično za pridelovanje riža, je Vietnam leta 1986 poneslo v svet kot vodilno izvoznico riža. Poleg ogromnih riževih polj, ki jim ne vidiš konca, pa rečna delta omogoča tudi gojenje sladkornega trsa, različnega sadja in seveda ribolov.
Življenje ob reki je povsem drugačno od mestnega življenja na primer v bučnem Ho chi Minhu ali Hanoju. Tukaj je vse vezano na vodo. Ljudje postavljajo svoje hiše na bambusovih tramovih visoko nad vodo, se prevažajo (nekateri pa kar živijo) v lesenih čolnih po posebnih kanalih, kjer je ladijski in čolnarni promet natančno urejen. Da jim po nakupih ni potrebno v oddaljena mesta, so za to območje značilne plavajoče tržnice, kjer vse urediš kar iz čolna v čoln. Zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom, se ogromno čolnov zbere na kupu in trgujejo s pridelki, kot so riž, sadje, zelenjava, tudi živali, vse seveda pridelano doma. Prijetno jih je opazovati, kako spretni so, saj je krmiljenje s čolni v taki gneči pravi podvig. Prodajalci so tudi zelo glasni. Kot naše branjevke na trgu, tudi oni glasno vabijo k sebi in ponujajo pridelke po ugodni ceni. Ko opazim, da je naprodaj tudi jeli, to je mlad kokos z osvežilno tekočino, si ga takoj zaželim. Moj čolnar se približa tistemu s kokosi in tako sklenemo kupčijo povsem hitro in enostavno. Način plavajoče tržnice se mi zdi zelo zanimiv in se mi vtisne globoko v spomin.
Kraljeva kobra
Delta Mekonga daje zavetje tudi mnogim živalim. Ptice raznih vrst se zadržujejo tukaj pa ribe, kače, želve in celo krokodili so prisotni na območju mangrov. Ker so za to območje zelo značilne kače - predvsem kobra, se odpravim na farmo kač v mestece Dong Tam. Pobudnik za omenjeno farmo kač je bil, zdaj že pokojni, Vietkongovec Tu Duoc, ki je po odličnem vzdrževanju farme slovel daleč okoli. Danes tukaj gojijo predvsem pitone ter kobre, in sicer zaradi njihove kože, ki jo prodajo predelovalcem, kraljevo kobro pa izključno iz ekshibicijskih razlogov, saj so zelo agresivne. Drugi razlog zaradi katerega gojijo te plazilce, je hrana, saj je kača ob kačjem vinu lokalna specialiteta. Poznavalci kačjega mesa vztrajajo, da ga je potrebno uživati svežega, kar pomeni, da kačo ubijejo kar pri tvoji mizi. Pitje kačje krvi je prav tako del rituala. Zato ko kačo ubijejo, njeno kri in tudi še utripajoče srce, zlijejo v močno vino ter ti z njim postrežejo. Zavrnitev jih močno užali, zato se potrudim in na hitro zvrnem kozarec s kačjo krvjo, utripajoče kačje srce pa prepustim vodiču. Kraljevo kobro v steklenicah riževega žganja ali vina prodajajo tudi kot spominek, ki si ga obvezno privoščim pred odhodom domov.
Da bi življenje ob ogromnem Mekongu lažje razumela, se za nekaj dni odpravim k lokalnim prebivalcem v njihov homestay. Ta nepozabna izkušnja mi približa vsakdan prijaznih in sramežljivih ljudi. Zanimivo se mi zdi in takoj ob prihodu k družini opazim, da se je tudi pri njih potrebno sezuti ob vstopu v hišo. Te so skromno grajene, z minimalnim številom pohištva in enim lesenim čolnom, privezanim na reki. Spalnica je prazna, sredi sobe sta le dve leseni postelji z mrežo, ki te ponoči varuje pred komarji. Ker je to območje zelo vodnato, za komarje pa je stoječa voda pravi raj, se jih le stežka otepam. Tudi malarija je za to območje zelo značilna, zato je potrebno biti še posebej pazljiv, kar zadeva komarjeve pike.
Tipičen obrok - riba z zelenjavo
Domačini se ukvarjajo pretežno z gojenjem riža in različnih vrst sadja, to pa je poleg rib tudi na vsakodnevnem jedilniku. Tipičen obrok, ki je tudi lokalno najbolj priljubljen, je sestavljen iz ribe ter dodane kuhane zelenjave, pridelane doma. Ribje meso s palčkami natrgajo na manjše koščke ter ga skupaj z narezano zelenjavo zavijejo v rižev papir kot palačinko ter pomočijo v omako. Jed je servirana s hrustljavimi spomladanskimi zavitki, juho in rižem. Riž s področja delte Mekonga velja za najbolj okusnega v Vietnamu.
Domačini so zelo prijazni in gostoljubni. S težavo smo se sporazumevali, saj znajo le malo angleško, vendar smo kljub vsemu vsak večer presedeli ob kramljanju in srkanju riževega žganja dolgo v noč. Pripovedovali so mi razne zgodbe o kruti vojni, me podučili o pridelovanju oziroma tkanju svile ter gojenju sviloprejk, o značilnih vodnih lutkah, ki jih uprizarjajo v gledališčih, in še mnogem drugem. Prav v teh nekaj dneh sem se največ naučila o Vietnamu. Poučili so me tudi o svojih navadah in verskih obredih. Pripadajo prevladujoči vrsti religije, imenovani Tam Gao. To je združena oblika treh azijskih religij: taoizma, budizma in konfucianizma, povezana s starodavnimi kitajskimi verovanji. Redno obiskujejo bližnje templje in pagode, kjer si s prižiganjem kadil in meditacije očistijo dušo in telo, kot pravijo.
Pagoda ali tempelj?
Tukaj se marsikomu pogosto zatakne. Naj poudarim, da pri razlikovanju omenjenih verskih središč prihaja do nasprotujočih si trditev, saj ju Vietnamci, za razliko od Kitajcev, poimenujejo drugače. Za njih je pagoda (chua) verski objekt, namenjen obredom, ki pa ni nujno tudi nekakšen stolp, kjer bi hranili pepel umrlih prednikov, kot je to prisotno pri Kitajcih, ki pagodo poimenujejo bata. Tempelj (den) v Vietnamu ni ravno kraj za verske obrede, temveč le zgradba, zgrajena v spomin in čast velikim zgodovinskim figuram (na primer Konfuciusu ali celo Ho chi Minhu). Na Kitajskem pa tempelj (miao) predstavlja kraj oziroma verski objekt, namenjen vsakodnevnim verskim obredom.
Tuneli Cu Chi
Vojna v Vietnamu se je začela leta 1956, cilj pa je bila združitev Južnega Vietnama s Severnim. Ker je bila vladna vojska Južnega Vietnama pri boju z gverilci neuspešna, so leta 1961 prevzeli pobudo Američani. Takratni predsednik ZDA Kennedy je poslal svoje marince v Vietnam. Ameriška strategija boja proti Vietkongu je temeljila na izhodišču, da gre za komunistično gibanje, ki je samo podaljšek Severnega Vietnama. Vse vietnamske borce proti tuji vojski so enačili s komunisti ter zatrjevali, da lahko dobijo vsako bitko in celo vojno (tako je zahteval predsednik Johnson, ki je takrat vladal) ter da lahko državo popolnoma onesposobijo. V vojnem muzeju v Saigonu (danes Ho chi Minhu) sem zasledila naslednji zapis: "We can reach any target in this world with our air force. The North Vietnam should touch his nap, otherwise it will be entirely destroyed by our bombardment thus driving the North Vietnam back into stone age …" (C. Lemay, Commander of the strategic Air Force, November 1965). Zgodilo pa se je ravno obratno.
Vsa zgodovinska dejstva in na tisoče izgubljenih življenj ter ostalih sirot v Vietnamu kažejo na to, da je bila vojna okrutna, Vietkongovci pa nepopustljivi.
V vojni so bili zelo iznajdljivi, saj so se uspešno upirali nasprotnikom. Zanje značilni so bili tuneli, ki so jih pričeli graditi že v vojni s Francozi. Območje rdeče zemlje okoli Cu Chi-ja, je bilo idealno za izgradnjo le-teh. V vietnamski vojni so jih le še razširili in poglobili ter uporabljali za strateško pomembne vojaške baze. Od tod so organizirali številne sabotaže in ofenzive. Zanimivo je, da so Američani vedeli za omenjene rove, vendar jih nikdar niso uspeli popolnoma odkriti ter uničiti. Z bombardiranjem so uničili le tunele tik pod zemljo, ostali pa so tisti najbolj pomembni globoko pod zemljo, kjer so Vietkongovci kovali kruto vojno. Za vhode v skrivne rove je bilo značilno, da so bili zelo ozki in so vanj lahko zlezli drobni Vietnamci, zajetni ameriški vojaki pa žal ne. Rešitev za uničenje takratnih, vojaško zelo pomembnih tunelov so mi zaupali pri ogledu teh. Če bi v tunele vlili ogromne količine vode, bi se vsi vietnamski gverilci utopili, saj bi voda zajela vse rove. Danes so tuneli odprti širši javnosti kot del zgodovinske dediščine. Za ljubitelje vojne zgodovine pa je na ogled tudi vojni muzej v Ho chi Minhu.
Vojna je zdaj že pozabljena in pred leti je tudi ameriški predsednik Bill Clinton prvič po končani vojni ponovno obiskal Vietnam. Država je danes odprta za vse obiskovalce in turistom nudi mnogo naravnih in kulturnih lepot. |
|
Pogosta vprašanja 
Išči 
Seznam članov 
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil 
Zasebna sporočila 
Prijava 
