Meggy
Moderator
Pridružen/-a: 12.10. 2006, 16:30
Prispevkov: 7
|
 Objavljeno: 17 Okt 2006 10:26 Naslov sporočila: Tunizija |
 |
|
Republika Tunizija (tudi samo Tunizija) je arabska in muslimanska država, umeščena ob Sredozemsko morje na severnoafriški obali. Njeno glavno mesto je Tunis. Je najvzhodnejša in najmanjša med tremi atlaškimi državami (Maroko, Alžirija, Tunizija). Meji na Alžirijo (s svojo zahodno mejo) in Libijo (s svojo vzhodno in južno mejo). Štirideset odstotkov dežele zasedajo obronki puščave. Sahare, preostalo območje pa razmeroma rodovitna zemlja in lahko dostopne obale. Ta območja so igrala pomembno vlogo že v antičnem času, iz česar posebno izstopa feničanska kolonija Kartagina, pa tudi kot skladovnica žita za kasnejše rimske koloniste. Ime Tunis naj bi izviralo iz berberskega jezika, pomenilo pa naj bi rtič.
Ob začetku pisane zgodovine je bila Tunizija naseljena z berberskimi plemeni. Obalo so v 10. stoletju pr. n. št. naselili Feničani. V 6. stoletju je svoj višek dosegla Kartagina, a je bila v 2. stoletju pr. n. št. premagana v vojnah z Rimom in tako to ozemlje postane ena od rimskih provinc. V 5. stoletju so se tu naselili Vandali, nakar so v 6. stoletju sem prišli še Bizantinci. Arabci so zasedli to področje v 7. stoletju; vladali so z uspehom, z raznimi berberskimi upori. Vladanje Aglabidov (9. stoletje) in Ziridov (od 972), berberskih naslednikov Fatimidov, je bilo posebaj uspešno obdobje.
V 12. stoletju so Normani iz Sicilije za nekaj časa zasedli tunizijsko obalo. Leta 1159 so Tunizijo zasedli Almohadi, kalifiu iz Maroka. Nasledili so jih berberski Hafsidi (1230-1574), pod katerimi je Tunizija uspevala. V zadnjem obdobju njihovega vladanja je Španija zasedla mnoga obalna mesta, a jih je pozneje ponovno zasedel Otomanski imperij. Pod Turki je Tunizija uživala skoraj popolno neodvisnost. 12. maj 1881 je postala francoski protektorat. Leta 1956 je razglasila neodvisnost in od takrat sta jo vodila dva predsednika.
Naravna bogastva
Temeljno mineralno bogastvo Tunizije je nafta, katere črpališča stojijo tako na kopnem kot na morju. V 80. letih 20. stoletja so bila odkrita pomembna nova nahajališča.
Zraven tega Tunizija izkorišča nahajališča fosfatov, železove rude, svinca, cinka in soli.
Tozeur (arabsko Tozer) je mesto in oaza v osrednji Tuniziji. Leži severozahodno od slanega jezera Chott el Djerid, v bližini pa je tudi manjše jezero Chott el Gharsa. V mestu prebiva nekaj manj od 20.000 ljudi.
Zgodovina
Kraj Tozeur v tej oazi so ustanovili Rimljani ter ga poimenovali Tusuros, veljalo pa je za pomembno postojanko v notranjosti dežele.
V preteklosti je bilo mesto sila pomembno kot postojanka na poti karavan čez Saharo. Te so prihajale iz podsaharske Afrike trgovat na obalo Sredozemlja.
Še v današnjem času je lokalna kultura bolj usmerjena k tradicionalnim vrednotam Arabcev in berberskih plemen, kot je to videti v preostali (predvsem obalni, turistično razviti) Tuniziji. Tako na tem območju ni redek pojav popolnoma zakritih žensk v čadorjih.
Geografija
Tozeur se razprostira ob severozahodnem koncu jezera Chott el Jerid. Oddaljen je približno 450 km od tunizijske metropole Tunis, od bližnjih krajev Gafsa in Kebili (slednji leži na drugi strani sezonskega slanega jezera, preko katerega vodi cesta) pa nekaj manj kot 100 km. Gabes, ki je najbližje mesto ob morju, je oddaljen okoli 210 km (na vzhod Tozeurja).
Kraj je deljen na staro mestno jedro (medina) iz 14. stoletja ter novejši del ter turistično cono. Južno od kraja so vhodi v veliko oazo. Osrednja cesta, ki vodi skozi mesto, je široka Ave Bourguiba (ave v tem primeru pomeni avenijo, francosko avenue).
Arhitektura
Kljub turističnemu razvoju in značaju kraja je ta ohranil svojo tradicionalno komponento. Zanimiva je lokalna arhitektura: objekti iz rumene opeke. V starem delu mesta in ob glavnih ulicah najdemo množico hiš, katerih premišljeno razporejena [peka ustvarja zanimive vzorce na zunanjih stenah.
Staro mestno jedro, katerega prve hiše so bile postavljene v 14. stoletju, je dobro ohranjeno. Krasi ga minaret, izdelan v istem stilu, ter tržnica ali souq.
Pomen in znamenitosti
Tozeur je v današnjem času pomembna gospodarska (kmetijstvo) in turistična točka Tunizije.
Oaza
S stotisoči palmovih dreves (večinoma datljevci) je Touzeur ogromna oaza. Svetovno znani so dateljni, ki jih pridobivajo v tem kraju in izvažajo po svetu.
Oaza je skupek velikega števila datljevih palm, katerih število se giblje med 200 in 250 tisoč. Velika je 11 km2, napaja pa jo okoli 200 izvirov sladke vode. Mesto Tozeur je osrednja naseblina na obrobju, v notranjosti nasadov pa je nekaj manjših naselij. Skoznjo vodijo asfaltne in peščene ceste.
Turizem
Pomembna etnografska znamenitost Tunizije je etnološki muzej Dar Chariet v Tozeurju. V njem si je moč ogledati prizore iz življenja pred 100 in več leti, berberski nakit, preproge, keramiko in ornamente, pa tudi voščene lutke delavcev, trgovcev in plemstva.
Tozeur ima dobro razvito turistično cono z mnogimi hoteli. Bližnja Nefta ponuja množico turističnih storitev v stilu safari, ponudniki zlasti oglašujejo jahanje kamel.
Gafsa je mesto, guvernorat in oaza v osrednji Tuniziji. Predstavlja center industrije fosfatov, ki je velikega pomena za državno ekonomijo, zraven tega pa je pomembno prometno križišče. Ocenjena populacija je 60.000. Kraj se nahaja na 34º 25' 30 s.g.š. in 8º 47' 3 v.g.d., njegova nadmorska višina pa je 297 m.
Znamenita točka kraja so dobro ohranjeni 5 m globoki rimski bazeni z izviri tople vode. Prav tako je znan mestni kasbah, ki je bil zgrajen v času vladavine Hafsidov v 13. stoletju na temeljih bizantinske utrdbe, kasneje pa močno poškodovan v 2. svetovni vojni ter nato obnovljen. Med znamenitosti sodi še bogataška rezidenca Dar Loungo iz 18. stoletja.
Oaza Gafsa šteje približno 100.000 palmovcev.
Gospodarstvo
Leta 1886 so Francozi v gorovju zahodno od mesta odkrili velike količine fosfatov in jih začeli izkoriščati. Danes je industrija še vedno aktivna, saj letno izkoplje 6,5 milijona ton fosfatov. Ti potujejo po železnici do pristaniškega mesta Sfax, od koder jih Tunizija izvaža v svet.
Zraven tega dobiček prinašata tudi izdelava ročnih izdelkov in tapetarstvo, a se mesto kljub temu sooča z visoko stopnjo emigracije mladih v severne predele dežele.
Zgodovina
Kraj se je razvil pred vsaj 15.000 leti kot postojanka na poti karavan iz Sahare proti obalam Sredozemlja in dobil ime Capsa. Leta 107 pr. n. št. pa je padlo in bilo uničeno pod poveljstvom rimskega konzula Marija. Nadaljnji razvoj je potekal pod rimskim imperijem, leta 540 n. št. pa so ga utrdili Bizantinci ter mu nadeli ime Justiniana. Leta 688 je nadzor nad mestom prevzel arabski osvajalec Oqba ibn Nafi, a je naletel na odpor Berberov proti islamizaciji, zaradi česar se je ohranil latinski jezik do 12. stoletja. Leta 1551 je mesto napadel pirat Dragut, a je slednje padlo šele po petih letih.
V 2. svetovni vojni je mesto v letih 1942 in 1943 prestalo nekaj nemških bombardiranj, v katerih je bil poškodovan kasbah
Kairouan (tudi Al Kairouan, arabsko القيروان, Al Qayrawan) je mesto in guvernorat v osrednji severni Tuniziji. Znano je po verskem pomenu za muslimane – med sunitskimi muslimani velja za četrto najbolj sveto mesto islama (sledeč Meki, Medini in Jeruzalemu) ter najbolj sveto mesto Magreba. Prav tako je romarsko središče. Ocenjena populacija je 110.280 (ocena 1998).
Pomembne so mavrske in saracenske zgradbe iz 9. stoletja, prav tako pa je najti tudi rimske in staroarabske ostanke. V preteklosti je bil Kairouan pomembna utrdba, o čemer priča tudi obzidje s stolpiči. Versko najpomembnejša zgradba je Velika mošeja v osrčju mesta. Za minaret te mošeje strokovnjaki predvidevajo, da je bil postavljen okoli leta 730 in naj bi bil zaradi še stoječih temeljev najstarejši stoječi minaret na svetu. Vstop v mesto dolgo časa ni bil dovoljen nemuslimanom zaradi religioznih razlogov.
Edinstvene so tudi velike umetne kotanje vode, katerih prve so bile zgrajene okoli 1200 let nazaj v času vladanja Aglabidov ter so oskrbovale mesto s svežo vodo.
Ekonomija mesta temelji na trgovini, saj kraj velja za trgovski center zlasti žitaric, olivnega olja, ovac in volne, kož ter ročnih izdelkov. Posebej znamenito pa je tapetarstvo, ki slovi po svoji nadzorovani kvaliteti.
Mesto z drugimi kraji povezujejo regionalne ceste ter železnica. Od prestolnice Tunis je oddaljeno okoli 160 km na jug, od bližnjega obalnega mesta Sousse pa približno 67 km na jugozahod.
Verski pomen
Ime kraja pomeni mali Kairo, zaradi množice mošej v kraju je ta znan tudi kot Mesto petdesetih mošej. Obstajata dve legendi o tem, kako je nastalo versko mesto, obe povezani z znamenitim vodnim izvirom Bi'r Barouta. Prva govori o muslimanskem osvajalcu po imenu Uqba bin Nafi I-Fihri, ki je na tem kraju v zemljo zapičil palico, ven pa je pritekla voda. Druga pa pripoveduje o vodnem izviru, ki je že bil na mestu; v njem je taisti osvajalec našel zlato posodo, ki jo je izgubil v izviru Zamzam v Meki. Slednje predstavlja dokaz, da sta kraja povezana s podzemno reko, zato je lokalni izvir svet. Pitje iz tega izvira pa slehernega muslimana odveže potrebe po dolgem in dragem romanju v Meko.
Zgodovina
Začetki mesta segajo v leto 670, ko je naselje ustanovil arabski emir v času velikih arabskih osvajanj. Pomembno zgodovinsko obdobje je čas province Ifrika (8. stoletje), katere metropola je bil Kairouan, ter čas dinastije Aglabidov v 9. stoletju, ko je bilo mesto prestolnica Tunizije. 11. stoletje je prineslo vladavino Ziridov, 15. stoletje pa vladavino Almoravidov. V novejši zgodovini je prišlo pod francosko oblast skupaj s preostalo Tunizijo (leta 1881).
Sfax (arabsko Şafāqis) je pristaniško mesto ob vzhodni obali Tunizije ob Gabeškem zalivu.
Sfax je poleg Tunisa najpomembnejše tunizijsko pristanišče ter center za izvoz. Ima trgovski ter industrijski značaj: industrija, zaradi katere se je razvilo mesto, vključuje izkop fosfatov, pridelavo olivnega olja, spužev, pistacijevih oreškov, mandljev in volne. Mesto ima tudi svojo univerzo.
Ocenjeno število prebivalstva leta 1998 je 248.800.
Mesto je razdeljeno na dva dela: stari del z obzidjem in moderni del. V drugi svetovni vojni je bil Sfax s svojo strateško pristaniško lego pomembna baza za sile osi do osvoboditve leta 1943.
Sousse (arabsko Susa, سوسة) je mesto in governorat v Tuniziji, ki se nahaja ob vzhodni tunizijski obali 140 km južno od Tunisa. Je najbolj pomembno prometno-komunikacijsko križišče v državi. Ekonomska baza mesta je transportna oprema, prehrambena industrija, tekstil, predvsem pa pridelava olivnega olja in turizem. Ocenjena populacija je 546.413 ljudi (2004).
Sousse je tretje največje mesto v Tuniziji, sledeč Tunisu in Sfaxu. Označuje ga množica lastnosti. Geografsko in ekonomsko pomemben je okoli 2500 km2 velik nasad oljk, ki obdaja mesto. Že od antike dalje služi kot pomembno sredozemsko pristanišče, zaradi česar se je razvil večji kraj z arhitekturno znamenito, z obzidjem obdano medino. Mesto je eno večjih tunizijskih turističnih točk z 20 kilometrov oddaljenim mednarodnim letališčem (Monastir), čemur botrujejo mile sredozemske podnebne razmere.
Zgodovina
Dokumentiran razvoj kraja se je začel v 11. stoletju pr. n. št., ko so feničanski trgovci na mestu današnjega Soussea zaradi ugodne obmorske lege ustanovili Hadrumetum. Mesto je v času punskih vojn sprejelo zavezništvo z Rimljani, zaradi česar ni trpelo enake usode kot bolj severno ležeča Kartagina. Sledilo je mirno 700-letno obdobje pod rimskim imperijem.
Po razpadu slednjega so današnji Sousse sprva zasedli Vandali ter mu nadeli ime Hunerikopolis. Kmalu zatem pa je mesto prišlo pod bizantinski nadzor in dobilo novo poimenovanje Justinianopolis.
7. stoletje je za mesto prineslo pomembno civilizacijsko prelomnico, saj sta celotno območje severne Afrike preplavila arabska kultura in islam. Tako se je začel proces arabizacije poprej rimskih, krščanskih krajev. V tem času je bilo mesto skladno z zatonom starega Rima le bleda senca nekoč cvetočega pristanišča. Mestu so Arabci nadeli novo ime, Susa, in ga v nekaj desetletjih vnovič razvili v pomembno pristanišče. Bilo je osrednje pristanišče dinastije Aglabidov in v letu 827 služilo kot osnovna vojaška baza za zavzetje Sicilije.
V sledečih stoletjih je Evropa počasi dobila tehnično premoč nad Arabci, zaradi česar so slednji morali popuščati glede na svoje interese. Mesto je bilo tako spočetka zasedeno s strani Normanov v 12. stoletju, kasneje pa so nadzor nad njim prevzeli Španci. Oblast se je zopet zamenjala v 18. stoletju, ko so Sousse napadli Benečani in Francozi. Pod francoskim protektoratom je bilo mesto preimenovano v Sousse.
Kljub menjavam oblasti in kultur ter nemirom, ki so prevevali mesto skozi stoletja, je ohranjen pristen arabski izgled. V današnjem času je staro mestno jedro priznano kot eden izmed lepših primerkov obmorskih utrdb, ki so jih napravili Arabci.
Zgodovinska imena
Hadrumetum (Feničani)
Colonia Concordia Ulpia Trajana Augusta Frugifera Hadrumetina (Rimljani)
Hunerikopolis (Vandali)
Justinianopolis (Bizantinci)
Susa (Arabci)
Sousse (Francozi)
Naravne značilnosti
Kraj leži neposredno ob sredozemski obali na višini 2 m. Povprečna zračna vlaga je 69 odstotkov, temperature pa segajo od 19,7 °C (najnižje temperaturno povprečje) do 29,1 °C (najvišje temperaturno povprečje), iz česar izhaja srednja letna temperatura 24,4 °C.
Turizem in znamenitosti
Sousse ima visoko razvito turistično infrastrukturo: množico nastanitvenih prostorov in peščene plaže, ki so meja med Sredozemskim morjem in nasadi oljk. Za turizem je izhodiščno pomembno milo sredozemsko podnebje z vročimi suhimi poletji ter zmerno toplimi in bolj mokrimi zimami.
Turizem je pred pridelavo oljčnega olja prva gospodarska panoga kraja, saj z 1.200.000 turisti letno prinaša velik dohodek. V mestu je tako najti približno 120 hotelov s skupno kapaciteto 40.000 postelj. Turistično infrastrukturo sestavljajo tudi restavracije, nočni klubi in igralnice, urejene plaže in športni objekti, pa tudi muzeji.
Za arhitekturni biser velja dobro ohranjena mestna medina, ki predstavlja eno izmed najlepših arabskih obmorskih utrdb. Visoko obzidje varuje poleg množice hiš t.i. ribat (prednja utrdba), ki s svojega stolpa nudi razgled na celotno mesto. Medina je zapisana kot svetovna kulturna dediščina pri organizaciji Unesco od leta 1988.
Sousse je tudi mesto nogometne ekipe Etoile Sportive du Sahel, ki z naborom osvojenih pokalov Afrike sodi med najpomembnejše nogometne klube na celini.
Tunis (staro ime Tunes) je pristaniško glavno mesto Tunizije, ki se nahaja ob jezeru Tunis v severovzhodni Tuniziji.
Mesto je prometno povezano s pomočjo mednarodnega letališča Habib Bourguiba, z ladijskimi povezavami pa s pristanišči v Italiji in Franciji. Mestna železniška postaja je postojna točka železnice, ki vodi na jug do obalnega mesta Gabes ter na zahod v Alžirijo proti drugim sredozemskim pristaniščem. V mestu prebiva 1.897.000 ljudi (ocena l. 2000).
Tunis je trgovski in upravni center, s svojo razvijajočo se kemično, prehrambeno in tekstilno produkcijo, postaja pa tudi industrijsko središče. Kot produkti mesta so še posebej značilne preproge, sadje, železova ruda in olive.
Mesto je ločeno na dva dela: staro arabsko jedro, ki ga obkroža obzidje, ter novi, z evropsko arhitekturo zaznamovani del. V starem delu mesta je najti t.i. medino (arabsko belo mesto) z množico ozkih ulic in neštetimi trgovinami, še zlasti s tradicionalno trgovsko berbersko robo, kot so preproge, bobni in nakit. Prav tako se ni potrebno naprezati, da najdemo več mogočnih in zanimivih mošej ali palačo beja, ki je dandanes preurejena v muzej umetnin in starin. V bližini je Mošeja olivnega drevesa, ki je svoje čase služila kot muslimanska univerza. Danes za visoko šolstvo skrbi Univerza v Tunisu.
Zgodovina
Tunis je začel rasti kot feničanska utrdba 6. stoletja pr. n. št., a je bil popolnoma dominiran s strani bližnje Kartagine. Skupaj s Kartagino so Tunis zajeli Rimljani leta 146 pr. n. št. Kasneje je Tunis pomembno oživel s prihodom Arabcev v 7. stoletju n.š., svoj razcvet pa je dosegel pod dinastijo Hafsidov (1228-1574). Razvoj je bil še vedno prisoten v nadaljnjih stoletjih, ko je mesto blestelo zaradi močnega trgovanja in piratstva.
Vsled tega so Angleži poslali Roberta Blakea v boj proti piratom, ki so povzročali škodo angleški pomorski trgovski mreži. Ker je bej Tunisa zavrnil sodelovanje, je Blake napadel mesto leta 1655.
Z zavzetjem Tunizije so nadzor nad mestom prevzeli Francozi leta 1881, do svojega odhoda leta 1956 pa so ga zaznamovali s svojo arhitekturo in drugimi značilnostmi. V času druge svetovne vojne je bilo mesto okupirano pod silami osi, ki so se iz njega umaknile maja 1943 kot iz zadnje postojanke v Afriki. Svoj sedež je v Tunisu imela Arabska liga med letoma 1979 in 1990.
Zanimivosti
razvaline feničanskega mesta Kartagina se nahajajo v neposredni bližini mesta.
Staro mesto (medina) hrani mnoge tradicionalne značilnosti in ga je pod svoje varstveno okrilje svetovne kulturne dediščine vzel Unesco leta 1979
v mestu je najti okoli 700 spomenikov, kot so palače, mošeje, mavzoleji in madrese
 |
|
Apokalipsa
Gost
|
| Objavljeno: 20 Okt 2006 05:18 Naslov sporočila: DJERBA |
|
|
Tukaj sem pa bila 3 leta nazaj..no natančneje na Djerbi + južni del Tunizije (safari)...in povem vam, da je bilo noro dobro!
Tistim, ki boste kdaj obiskali Tunizijo priporčam obvezno udeležbo na safariju:), kufer najslabših cunj (pesek vsepovsod), jasno denar (brez tega ne gre), predvsem pa možgane na off in dobro voljo, ker v Tuniziji gre vse na eazy in se ti zna zgoditi da boš na določeno hotelsko uslugo čakal tudi 1 uro...ljudje so izredno prijazni in so ti pripravljeni za en dinar narediti vse, znajo biti pa včasih precej vsiljivi. Država je varna saj je za varnost maksimalno poskrbljeno...priporočam odhod na tržnico in barantanje (tukaj si uzamte čas ker barantanje ne gre na hitro)...samo na našo žalost so se tudi Tunizijci navadili na polne evropejske žepe:) tako, da tudi barantanje ni več tako kakor je včasih bilo, sej zbarantaš...samo ne popuščajo tolko kakor leta nazaj...
Tunizija pa tudi ni več tako poceni kakor je bila leta nazaj...po mojih informacijah mislim da je sever precej dražji od juga, ker jug je bistveno manj razvit...je pa res, da če nisi prebrisan in pazljiv, te okrog prnesejo za vsako neumnost...in na koncu si ob 20 evrov ne da bi vedel kaj si počel:)
Obvezno priporočam "sprehod" s kamelami po puščavi...pa vožnjo z jeepi po sipinah in ogled sončnega zahoda v puščavi! Noro adrenalinsko...par urc sred peska...pa gor pa dol po sipinah...ne pozabit "pržgat" šiše-vodne pipe in si privoščit tunizijskega metinega čaja:)...V hotelskih kompleksih pa je maksimalno posrbljeno za zabavo...non stop animacije...v glavnem nimaš se časa spočit:)
Je pa treba vedet da je to muslimanska država kjer je alkohol prepovedan, tako da za to obstajajo samo določene trgovine...no ja pa sej tam kjer si nastanjen dobiš vse...in punce ne se čudit če vam kak tunizijec ponuja v zameno za vašo malenkost en bataljon al pa še več kamel, ker tam tako to gre:)...takole na hitro z moje strani...tukej pa še malo o otočku na jugu Tunizije-Djerbi.
Djerba - otok sonca
Pravijo, da so po tunizijski Djerbi razsajali že vsi - Feničani, Kartažani, Rimljani, Vandali, Bizantinci, Arabci, Italijani, Francozi, Španci, celo pirati. Zadnji, ki so vdrli na ta popolnoma ravninski otok, so bili turisti. In ti ga od marca do decembra oblegajo še dandanes.
Ko letalo pristane na puščavskih tleh, tik ob morju, te malce stisne pri srcu, saj zagledaš - no, pravzaprav en velik nič. Samo pesek in morje. Notranjost malce popestrijo palme in grmovje, pa tudi kakšna kamela ali starček na vozu, ki ga vleče osel. Kar resnično pritegne na tem otoku, je neverjetna prijaznost domačinov. To ugotoviš takoj, ko se namestiš v hotelu, in v naslednjih dneh skoraj na vsakem koraku.
Ko greš na Djerbo, pozabiš na čas. Kot pravijo domačini, je ta tukaj malce drugačen in je bolj na temo "maybe tomorrow". Tja pojdite, če hočete predvsem mirne počitnice, če želite biti obravnavani kot dragi gostje, jesti dobro hrano in si za zabavo v "souku" pribarantati izdelke iz keramike ali usnja.
Bodite pripravljeni
- Tisti, ki ste se v šoli učili francoščino, boste še posebej prišli na svoj račun, saj sta uradna jezika francoščina in arabščina. Za silo se boste pomenili tudi z nemščino in italijanščino, a od angleščine si ne obetajte preveč. Je pa res, da prijaznost odpira vsa vrata in domačini se bodo resnično potrudili, da bi vam ustregli, kljub jezikovnim mejam. Bodite odprti do njih in gotovo se vam bo izplačalo.
- Djerbo s celinsko Tunizijo povezuje 7 km dolg nasip. Morje je namreč tu zelo plitko, tako da se mostu ni izplačalo delati.
- Glavno mesto je Houmt Souk, v katerem si lahko ogledate rimsko trdnjavo, se sprehodite čez pristanišče in se dogovorite za izlet s piratsko ladjo na otok flamingov (preverjeno veliko ceneje kot izlet, ki ga organizira agencija). Flamingi pridejo pozno jeseni in ostanejo do pomladi, ker imajo radi milo podnebje.
- Midun je mestece, ki je zelo blizu hotelskim naseljem. Tu poteka živahna trgovinska dejavnost, lahko pa se udeležite prikaza tradicionalne poroke.
- Krokodilje mesto je najnovejši center s trgovinami, bari in - glavno atrakcijo - živimi krokodili. Lahko si jih ogledate, vendar priporočam, da pridete pred 16. uro, ker jih takrat hranijo, po jedi pa so utrujeni in spijo.
- Ena večjih atrakcij na otoku je muzej, ki prikazuje tamkajšnje življenje. Vredno ogleda tudi za otroke, saj so v različnih sobah postavljene lutke v naravni velikosti pri različnih opravilih. Otroci se lahko peljejo na vozu, ki ga vleče kamela.
- Taksi je poceni, taksist se striktno ravna po taksimetru in tudi če ve, da ste turist, vas ne bo vozil po kakršnih koli daljšnicah. Nekateri celo predlagajo, kaj se na otoku splača videti in kam po najcenejših nakupih ter dobrih restavracijah.
- Turistke boste deležne še posebne pozornosti moških. Slišale boste najbrž največ komplimentov v življenju. Se pa brez jasnega dovoljenja ne bodo približali, tako da je kakršen koli strah odveč.
- Na Djerbi kriminala skoraj ne poznajo, tako da se zvečer lahko brez skrbi sprehajate kjer koli. Edina nevarnost so morebitni žeparji, vendar jih je zelo zelo malo.
- Najem avtomobilov, motorjev in koles je malce dražji, vendar je prav poseben užitek raziskovati otok z motorjem ali kolesom (jasno, če ni hude vročine).
- Novembrske in decembrske temperature se gibljejo med 18 in 25 stopinjami, tako da je to idealen čas za potepanje, sprehode in ležanje na plaži, brez bojazni, da bi se scvrli. Tudi cene hotelov so skoraj za polovico nižje kot poleti.
- Barantanje v bazarjih je obvezno, razen kjer že pri vhodu piše, da so cene fiksne. Barantanje poteka približno takole. Že prej se odločite, koliko boste zapravili za želeno stvar. Trgovec vam bo povedal popolnoma pretirano ceno. Vi povejte najnižjo možno. Prodajalec bo po vsej verjetnosti vpil: "Bankrot, bankrot!", ampak iz svoje trgovine vas ne bo spustil. In tako naprej, da pridete do približno želene cene. |
|
Pogosta vprašanja 
Išči 
Seznam članov 
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil 
Zasebna sporočila 
Prijava 
