| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
Apokalipsa
Gost
|
 Objavljeno: 30 Okt 2006 18:48 Naslov sporočila: NOVI ALBUMI |
 |
|
Julio Iglesias
Romantic Classics
Španski pevec Julio Iglesias je eden največjih popevkarjev vseh časov in eden redkih pravih naslednikov velikih popevkarjev petdesetih in šestdesetih. V svoji dolgi karieri se prav nikoli ni odmaknil od čistega šarmiranja, zabavljaštva in pravega, danes že naravnost starodavnega, popevkarstva. V svoji 35 let trajajoči karieri je prodal že več kot 250 milijonov svojih albumov, ki jih je odpel v različnih jezikih. Do danes pa je objavil neverjetnih 77 plošč. Julio je današnjim generacijam znan predvsem po tem, da je oče Enriquea Iglesiasa. Športni navdušenci pa nikoli ne pozabijo dodati, da je bil Iglesias pred veliko pevsko kariero profesionalni nogometaš. Nekaj časa je bil celo vratar madridskega Reala. Za tiste, ki spremljate bolj rumene zgodovinske dosežke pa še informacija, da je Iglesias med glasbeniki absolutni rekorder po tem, s koliko ženskami je spal. "Zanesljivi" viri pravijo, da jih je bilo vsaj 5.000 - podatek pa je star kar vsaj deset let. Kakorkoli že, Julio Iglesias je ena največjih legend popevke vseh časov.
Njegov najnovejši izdelek Romantic Classics je po skoraj enajstih letih Iglesiasov prvi album, ki ga je odpel v angleščini. Na njem pa je zbral nekaj pesmi iz šestdesetih sedemdesetih in osemdesetih let, za katere meni, da so veliki pop klasiki. Pri izboru pa se Iglesias ni omejil zgolj na velike popevke oziroma na skladbe, ki so sicer blizu njegovemu slogu. Na Romantic Classics je sicer objavil nekaj popevkarskih klasikov izvajalcev, kot so Fred Neil, Perry Como, Herb Alpert, Charlie Rich ter Bee Gees, vendar se je na drugi strani lotil tudi velikih skladb pop zvezdnikov Wham!, country legende Willieja Nelsona, pop rockerjev The Cars ter celo AOR rockerjev, kot so Richard Marx in Foreigner. Od slednjih je objavil celo dve skladbi.
Njegove verzije zvenijo precej zanimivo, saj se je Iglesias trudil, da je ohranil kar največ šarma prvotnih verzij, po drugi strani pa je predvsem tistim starejšim skladbam dodal kanček bolj sodobnega zvoka. Prav tako pa jim je še dodal tudi kanček svojega značilnega popevkarskega šarmiranja. Nove skladbe tako zvenijo kanček bolj lahkotno, kot originali, kar je seveda razumljivo, saj so Iglesiasove glavne točke za nastope petične igralnice, prav takšni bari in tudi elitne dvorane, kjer vsakršna doza pretirane energije in slogovne samobitnosti ni zaželena. Seveda pa so vse skladbe narejene tako, da kar najbolj izpostavijo Iglesiasov prefinjen glas, ki tudi dandanes zveni šarmantno in prepričljivo.
Romantic Classics je album, ki bo navdušil predvsem ljubitelje popevk, nežnejših, romantičnih, tonov, zimzelenih melodij ter tistega najlahkotnejšega klasičnega popa. |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
Apokalipsa
Gost
|
| Objavljeno: 30 Okt 2006 18:50 Naslov sporočila: |
|
|
Beyoncé
B'day
Beyoncé, sicer tudi glavna in najbolj vpadljiva članica Destiny's Child, je verjetno največja ženska zvezdnica modernega soula, r'n'b-ja, nu-soula ali kakorkoli že rečete mešanici blagega hip-hopa, popa ter starega r'n'b-ja. Že s svojo matično skupino kot tudi s solo albumom Dangerously In Love je opazno premaknila meje nu-soula ter tej zvrsti dala povsem nove, tudi komercialne razsežnosti. Tako je posledično odprla tudi povsem nove možnosti trženja te (ta trenutek morda celo najbolj popularne) glasbene smeri na pop sceni. Glede na to, kot tudi na dejstvo, da je Beyoncé zvezda takega kalibra, da bi verjetno prodala tono CD-jev, tudi če na njih ne bi bilo nič posnetega, je bilo upravičeno pričakovati, da bo tudi njen novi izdelek ponovno premaknil meje nu-soula.
Beyoncé na B'day vsekakor predstavlja nekaj zanimivih rešitev. Tista prva in predvsem pri Američanih glavna zanimivost te plošče nima nobene prave povezave z glasbo. Gre namreč za izraz Freakum Dress, za katerega vsi menijo, da bo ta do sedaj strogo slengovski izraz postal del splošnega besednjaka, predvsem pri tamkajšnji mladini. Freakum dress pa je tista obleka, s katero potolčeš vse tekmice pri osvajanju moškega. Prav tako pa je to tista obleka, s katero moškega tako zapelješ, da še pomisli ne, da bi se ozrl za kakšno drugo. Beyoncé, ki je ta izraz v bistvu osmislila, v tej svoji istoimenski skladbi opozarja, da ima vsaka ženska lahko freakum obleko, hkrati pa vse predstavnice nežnejšega spola poziva, naj nikar ne oklevajo nositi takšne obleke. Skladbe s podobnimi (v lepem pomenu besede) bitchy temami pa tudi sicer prevladujejo na albumu.
Druga novost B'day so fenomenalni beati. Bobni in ritmi zvenijo prav v vseh skladbah fantastično in marsikje je ritem postavljen na način, kot ga še bilo slišati. Tudi sama produkcija je nadstandardno vrhunska, čeravno ne najboljša ta hip (glej oceno albuma Pharrella). Kljub temu, da so ji producenti naredili osnove, kakršnih še nismo slišali, pa Beyoncé z B'day ni dosegla takšnega premika, kot z zgoraj omenjenimi izdelki. Predvsem na albumu ni niti ene skladbe, ki bi zares izstopala. Prav vse imajo fantastičen groove in izjemen rolling, manjka pa jim močnih in pravih refrenov. Prav tako so se na tem albumu pokazale omejene pevske sposobnosti Beyoncé. Da ne bo kakšne pomote, Beyoncé poje odlično, vendar pa primerjave z Aretho Franklin in Tino Turner, ki so jih predvsem ameriški mediji polni, ne vzdržijo niti za trenutek. Na albumu je namreč kar nekaj skladb, ki so melodijsko in aranžmajsko narejene na način starega soula, na katerih pa Beyoncé ne zveni ravno suvereno. Prav zanimivo bo slišati, kako jih bo izvedla v živo oziroma koliko spremljevalnih pevk ji bo pri tem pomagalo.
V bistvu je že pred kakšnima dvema letoma nu-soul povsem izgubil na avtentičnosti in izvirnosti. Večina bolj sodobnih tovrstnih izdelkov je samo še hud zvočni spektakel, ki mu kronično primanjkuje močnih in prepoznavnih pesmi. In Beyoncé je s to ploščo postala del te klime. Ta situacija močno spominja na prvo polovico devetdesetih, ko je v podobno avtorsko brezizraznost zapadel sintetizatorski soul oziroma r'n'b poznih osemdesetih. Takrat je sicer izšlo tono tovrstnih albumov, ki so se po večini odlično prodajali, vendar pa je v nekem trenutku trg počil in vsi tovrstni izvajalci so danes že močno zaprašena stran zgodovine ameriške črnske glasbe. Morda je ta trenutek sicer pretirano reči, da je z nu-soulom konec. Dejstvo pa je, da bo vprašanje, "če ni uspelo Beyoncé, komu potem bo?", postajalo iz dneva v dan bolj aktualno - tudi za založnike in vse ostale, ki to glasbo prodajajo. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Apokalipsa
Gost
|
| Objavljeno: 30 Okt 2006 18:53 Naslov sporočila: |
|
|
Scissor Sisters
Ta-Dah
Obiti newyorški pop kolektiv Scissor Sisters je leta 2004 s svojim istoimenskim prvencem prevrnil svetovno pop na sceno. Zanimivo je, da je njihovo osvajanje tržišča trajalo precej dolgo. Še bolj nenavadno pa je, da so skupino najprej podprli v Veliki Britaniji, in to tisti tamkajšnji mediji, ki na vse, kar vsaj malo diši po sredinskem popu, navadno gledajo zviška (glasbena revija NME…). Po drugi strani pa je takšen potek dogodkov tudi precej logičen. Scissor Sisters so namreč precej drugačen pop bend. Nekaj že samo zaradi imena. Scissoring je sicer eden izmed najljubših spolnih položajev lezbijk. Po drugi strani pa se skupina glasbeno močno naslanja na čase britanskega popa sedemdesetih, na The Beatles ter na tamkajšnji glam rock iz istega obdobja. Prav tako pa se Scissor Sisters spogledujejo tudi s starim funkom in gay-discom iz časov Studia 54. Če k temu dodate še kanček, operetne pompoznosti, kabaretne intimnosti, pop rocka, zvočnega kiča sedemdesetih in popevkarskega countryja, postane slika o početju Scissor Sisters precej bolj jasna, seveda pa morate k temu dodati tudi sila moderen zvok, čeravno je ta dosežen z resničnim igranjem in pravimi, "starinskimi" inštrumenti. Poleg vsega tega imajo Scissor Sisters tudi "dobro zgodbo", katere razpleta nikoli ne izdajo, kar je skupaj s čudaškim warholovskim imidžem čisto dovolj, da skupina pritegnila k zgodbam nagnjene britanske medije. Bend je kmalu za tem osvojil še Evropo in tudi Avstralijo. V rodni deželi pa niso imeli ravno pretiranega uspeha. Scissor Sisters pa so do danes prodali preko tri milijone primerkov svojega prvenca.
Morda najbolj pomembna stvar, ki so jo Scissor Sisters prinesli na sceno, pa je bil njihov način, kako so ustvarjali skladbe. Zasedba je v pop ponovno prinesla samo veščino izvedbe (tudi v idejnem smislu) ter tudi živo izvedbo. Vsekakor pa se je bend na daleč izogibal vseh bližnjic, ki jo je v glasbo prinesel tehnološki napredek. Morda edina moderna stvar pa je, da si bend rad sposodi kakšno frazo ali kakšen drug trik iz preteklosti. Vsekakor pa je bilo pred izidom njihove nove plošče zanimivo razmišljati tudi, kakšen bo njihov novi slogovni izraz. Večina skupin, ki odkrije neko formulo, jo kasneje le stežka popravi, izboljša ali spremeni. Prvenec Scissor Sisters pa je zaradi same širine dajal vtis, da kam drugam praktično ni mogoče iti. No, na tej točki so se Scissor Sisters odlično odrezali. Njihov najnovejši album Ta-Dah je slogovno definitivno več kot le dovolj drugačen, da se skupini ne more očitati, da se ponavlja. Nove skladbe so še vedno tisti pravi, pisan in raznolik retro-pop sedemdesetih. So pa nove skladbe bistveno manj agresivno zastavljene od tistih na prvencu. Predvsem tematsko tokrat bend ne provocira toliko s hedonističnimi razmišljanji in s (kakršnokoli že) seksualnostjo. Strogo glasbeno pa so nove skladbe precej bolj uravnotežene in na nek način tudi bolj univerzalne. Še vedno pa boste v njih slišali čisti pop, kakršnega danes ne delajo več; pa odbito plesnost, ki dolguje tako newyorški disco sceni izpred davnih let, kot tudi staremu dobremu funku; pa seveda veliko britanskih pop, rock in glam zvokov sedemdesetih in nenazadnje tudi njihove sedaj že kar značilne kabaretne vragolije.
Tudi na tem albumu je kopica izvrstnih skladb. Od uvodne dance-pop uspešnice I Don't Feel Like Dancin', na kateri pomaga tudi Elton John, pa vse do nekaj dramatičnih balad, sijajnih starinskih disco killerjev ter skladbe Other Side, na kateri so Scissor Sisters na nek način obrnili na glavo hit Big Love benda Fleetwood Mac. Podobni salto so izvedli tudi v izvrstni pesmi She's My Man, ki je nekakšna moderna izpeljanka odlične pesmi I'm Still Standing Eltona Johna. V njej pa govorijo o rečni gusarki, ki je nekoč strašila po okolici New Orleansa.
Ta-Dah je še en odličen album Scissor Sisters, ki so, če nič drugega pokazali, da ne bodo le muha enodnevnica. Le upati pa je, da bo njihov način ustvarjanja postal trend, čeravno bendu v ZDA tudi s tem albumom ni uspelo narediti velikega meta. Scissor Sisters imajo ravno tisto, kar popu primanjkuje že poldrugo desetletje - namreč, strast do te glasbe. Poleg tega pa so še pronicljivi, idejno drzni in tehnično precej dobro podkovani. Skratka, tole je po dolgem času spet ena zaresna, na tradicionalen način narejena pop plošča, ki je, če imate vsaj malo radi to zvrst, nikakor ne smete zgrešiti. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Apokalipsa
Gost
|
| Objavljeno: 07 Nov 2006 07:38 Naslov sporočila: |
|
|
Michael Jackson ima zanimivo idejo, saj namerava posneti nadaljevanje svojega najbolj uspešnega albuma Thriller.
Zvezdniški Jacko že vse od konca sodnega procesa pred skoraj letom in pol snuje, kako bi se vrnil na glasbeno sceno. Idej je imel že ničkoliko, njegova najnovejša domislica pa je, da bo posnel nadaljevanje svoje najbolj uspešne plošče. Album Thriller, ki ga je posnel v osemdesetih, namreč še vedno drži rekord kot najbolje prodajana plošča vseh časov.
48-letni Jackson, ki trenutno že snema nov album s članom zasedbe Black Eyed Peas, se je navdušil, da bi ponovil uspeh plošče iz osemdesetih, čeprav mu je najbrž jasno, da je to praktično nemogoče. A najbrž bi bil vesel, če bi z novimi pesmimi vsaj približno dosegel tak uspeh kot ga je v svojih najboljših časih.Na njegovo vrnitev bo treba še malo počakati, kako uspešna bo, pa se bo pokazalo kmalu. Jacko, ki trenutno s svojimi tremi otroki živi na Irskem je nedavno tudi povedal, da je zelo počaščen, da je njegova glasba navdahnila izvajalce kot sta Justin Timberlake in Usher. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Apokalipsa
Gost
|
| Objavljeno: 11 Nov 2006 06:29 Naslov sporočila: Beatli malo drugače |
|
|
20. novembra izide nova plošča Love skupine The Beatles, na kateri bodo nove različice pesmi legendarnih liverpoolskih kuštravcev.
Na albumu Love, ki ga bo moč kupiti od 20. novembra dalje, bodo osupljive predelave številnih klasik legendarnih Beatlov izpod prstov originalnega producenta skupine Georga Martina in njegovega sina Gilesa. Glasba iz albuma je bila prvotno narejena za istoimensko predstavo svetovno znanega cirkusa Cirque du Solei, ki je bila premierno predstavljena v Las Vegasu.Rezultat je album, ki brezčasno kvaliteto posnetkov postavlja v popolnoma novo luč in bo vsem ljubiteljem slavne četverice zvenel kot spust po nenavadnem zvočnem toboganu, sestavljenem iz koščkov vseh njihovih največjih uspešnic.
Sicer pa so ploščo pokomentirali tudi nekateri neposredno (in posredno) vpleteni:
"Vzeli smo celoten repertoar originalnih posnetkov Beatlov na magnetofonskem traku in ga uporabili kot zvočno paleto. Albumu Love nam tako prinaša popolnoma novo izkušnjo Beatlov, revitalizacijo njihove celotne glasbene kariere v strnjeni obliki," je povedal Giles Martin.
"Ta album nam predstavlja ponovno združenje, nenadoma sta John in George spet tukaj, skupaj z menoj in Ringom. To je kot neka vrsta magije,” je o Love dejal Paul McCartney."George in Gil Martin sta s kombiniranjem starih posnetkov svoje delo opravila več kot odlično. Plošča mi zveni resnično močno in spet sem zaslišal mnogo stvari, za katere sem že pozabil, da smo jih sploh posneli,” je Love komentiral Ringo Starr."Album nam prinaša občutje ljubezni in to je glavni razlog, zakaj se album imenuje Beatles Love. Iz sebe so iztisnili vse, kar je drznega in lepega,” je dodala Yoko Ono."Glasba je neverjetna. Najbolj neverjetno pa je to, da jo lahko razstaviš na koščke, ki bodo tudi vsak zase še vedno nosili esenco celotne skladbe," pa je izjavila Olivia Harrison. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Apokalipsa
Gost
|
| Objavljeno: 11 Nov 2006 06:44 Naslov sporočila: Depeche Mode |
|
|
Depeche Mode
The Best Of Volume 1
(kompilacija)
(EMI/Dallas Records)
2006
Depeche Mode so ena najpomembnejših in največjih skupin zadnjih treh desetletij. Delovati so začeli v osemdesetih in so predvsem zaradi tega, ker niso imeli denarja za "resne" instrumente, "pristali" v valu sintetizatorskih pop skupin, ki jih je takrat mrgolelo. Kljub temu pa so Depeche Mode že takrat pokazali, da so nekaj posebnega na sceni novoromantičnega popa. Tisto, kar jih je razlikovalo od ostalih, so bile izjemno dobro napisane in aranžirane skladbe. Depeche Mode se namreč niso skrivali za za tiste čase nadvse fascinantnimi synthy zvoki. Čeravno so jih na veliko uporabljali, pa je bila v njihovi glasbi vedno v ospredju njihova skladateljska moč. Morda je to glavni razlog, da tudi njihove najstarejše skladbe še danes zvenijo sveže in na nek način celo aktualno.
Na prvem albumu skupine, ki je bil simpatično in novoromantično electro pop obarvan, je vse vajeti v svojih rokah držal Vince Clarke, sintetizatorski guru, ki je poleg tega še odličen skladatelj. Skupina je že na tem albumu ustvarila svoj specifičen in lasten zvok. Clarke je takoj po objavi prvenca zapustil skupino. Depeche Mode pa so na nekaj naslednjih albumih bistveno nadgradili elementarni synth pop izraz, ki je postajal iz albuma v album bolj kompleksen, inovativen in tudi že takrat eksperimentalen. Predvsem pa so se Depeche Mode zelo hitro znebili tistega teen-pop imidža in najstniške pop enostavnosti.
Proti koncu osemdesetih so Depeche Mode naredili nekaj radikalnih sprememb, čeravno so njihovi novi pristopi vedno izpadli kot nekakšna logična kontinuiteta. Predvsem je bend svoji glasbi začel dodajati mračne dark-eletro tone in spektakularne efekte. Na drugi strani pa je v njihovi glasbi vse pomembnejšo vlogo dobivala tudi kitara, ki so jo Depeche Mode, seveda, zmaličili povsem po svoje in jo postavili na način, da je zvenela kot povsem logičen del njihovega izraza.
Proti koncu osemdesetih so Depeche Mode dokončno postali svetovna atrakcija in predvsem eden vodilnih bendov darkerske scene. Nihče več ni nanje gledal kot na popevkarski synth pop bend. Na samem začetku devetdesetih, ko je bend kraljeval na ameriških in tudi drugih stadionih, je pevec skupine David Gahan globoko zabredel v droge in morda je tudi to razlog, da je glavni avtor skupine Martin gore za naslednja dva studijska albuma, ki so jih Depeche Mode še objavili v prejšnjem desetletju, napisal še bolj darkerske, rockersko še trše in še bolj bridke skladbe. Vendar, da ne bo kakšne pomote, tudi ti dve plošči (Songs Of Faith And Devotion ter Ultra) sta imeli veliko electro naboja ter na nek način tudi plesne in pop vibracije.
V tem desetletju so Depeche Mode objavili le dva albuma, ki pa nista tako radikalna, kot njihovi prejšnji izdelki. Tudi na njih je kopica odličnih skladb, ki pa so malo bolj sredinske , "univerzalne", predvsem pa imajo bolj umirjen ambient.
The Best Of Volume 1 pa ni samo še ena izmed številnih zbirk uspešnic skupine. Na tem albumu so prvič zbrane vse najpomembnejše skladbe skupine iz prav vseh obdobij. Prejšnje njihove zbirke so pokrivale le določena obdobja ali pa je na njih manjkalo vsaj nekaj hitov. Tokrat pa imate prvič priložnost dobiti zares vsa velika dela tega izjemnega benda na enem samem ploščku. Poslušanje ene velike skladbe za drugo pa je prav posebna izkušnja, še posebej zato, ker pesmi niso razvrščene po kronološkem redu. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Apokalipsa
Gost
|
| Objavljeno: 14 Dec 2006 12:03 Naslov sporočila: |
|
|
Gwen Stefani
The Sweet Escape
(Interscope/Multimedia)
2006
Gwen Stefani, sicer tudi pevka No Doubt, je v zadnjih treh letih postala prava pop ikona. Njen tako gromozanski uspeh, ki ga verjetno še sama ni pričakovala, je plod njene pozitivne energije, s katero je navduševala v No Doubt; izvrstne, vznemirljive in raznolike glasbe na njenem odličnem prvencu Love.Angel.Music.Baby ter spretno oblikovanega imidža, katerega osnova je bil sila dodelan in z vsemi pravili skregan modni slog. Gwen je tako postala trendsetter, kakršnega ni bilo že od poznih osemdesetih. Praktično karkoli je storila ali oblekla v zadnjih treh letih, je že naslednji trenutek postalo trend - in to ne samo v glasbi. Pri tem je ni niti malo oviralo niti dejstvo, da je v tem času postala tudi srečna mamica. Zaradi vsega tega, kot tudi zaradi vseh velikih in dobrih sprememb, ki so se v zadnjem času zgodile v popu, je bilo pričakovanje njenega novega albuma še toliko večje.
No, že po prvih taktih uvodne jodlarske, hip-hop/nu-soul skladbe Wind It Up, ki bo postala prvi hit tega albuma, pa postane jasno, da so bila pričakovanja prevelika. Gwen je še vedno hudičevo šarmantna, pozitivna, topla, iskriva in simpatična, vendar za ta album preprosto ni izbrala pravih skladb. Vse skupaj sicer res zveni zelo trendy in deluje, kot nujnost, če hočete biti v teh naspidiranih časih vsaj še malo in, vendar prave vsebine na tem albumu preprosto ni. Njene nove skladbe so tehnično in aranžamjsko sicer čista znanstvena fantastika, slogovno pa so živ dolgčas. Pravzaprav so največje negativno presenečenje refreni, ki jih v bistvu ni, oziroma so tako neizraziti in razvlečeni, da jih človek sproti pozabi. Sicer se Gwen tudi tokrat trudi zajeti kar največ možnih slogov. Prevladuje pa malce trši nu-soul z veliko čisto pomehkuženga kvazi rapanja in šepetanja. Precej je tudi pop hip-hopa - če se temu sploh lahko tako reče. Tisti bolj zanimivi del albuma pa tvorita dve skladbi, v katerih se Gwen zazre v rahlo plesno elektroniko na način kakšne bolj umirjene Madonne izpred kakega desetletja. Čisto korektne pa so tudi tiste bolj pop rocky pesmice. Kot že rečeno, pa so vse te skladbe v manjšini.
Kljub vsemu (razen, če bo zgodil čudež) pa se za komercialni uspeh tega albuma ni bati. Plošča je sicer še preveč sveža, da bi lahko ugotavljali njene prve uspehe na lestvicah. Definitivno pa so se v štabu Gwen Stefani odločili, da bodo ustvarili dva ali tri hite s tega albuma na povsem umeten način. Pevkino pojavo in podobo bodo "posodili" vrhunskim modnim kreatorjem. Njene sprehode v luksuznih oblekah pa bodo skrbno posneli in zapakirali v estetske video spote, katerih podlaga bo ena izmed njenih skladb. Seveda bo najbolj postranska zadeva pri celi stvari sama skladba, ki bo zgolj relativno prijetna kulisa njenih modnih in vizualnih ekstravaganc. Ob neštetih ponavljanjih na največjih televizijskih postajah, ki so zagotovo že dogovorjena, pa bo tudi sama pesem ljudem prišla v uho in še kam drugam. Gwen bo torej predvsem blagovna znamka, ki jo imajo vsi radi in se dobro trži. Na tiste bolj šarmantne in vznemirljive čase, ko je bila Gwen predvsem vroča in hudo prepričljiva pevka, pa bo treba kar pozabiti najmanj za časa promocije tega albuma, če ne še za dlje. Mora se bo kaj spremenilo na bolje, ko bo Gwen spet začela delati z No Doubt, kar si baje močno želi.
Skratka, časi nedolžnosti so za Gwen mimo. Ostal je le še visoko-proračunski korporacijski vzorec nadvse premišljenega obnašanja ter bolj ali manj čisto reklamnega prepričevanja. To pa sta že stvari, ki z glasbo, ki je je na tem albumu že itak bore malo, nimata več nobene prave zveze. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Apokalipsa
Gost
|
| Objavljeno: 14 Dec 2006 12:12 Naslov sporočila: |
|
|
Robbie Williams
Rudebox
(EMI/Dallas Records)
2006
Dolgo je trajalo, da je pop tega desetletja dobil lastno podobo. Iz vsesplošne zmede, ki je na začetku tega tisočletja vladala na tej sceni, je nazadnje iz nje prišlo nekaj zelo dobrih izdelkov. Prva izmed velikih je svojo slogovno preobrazbo (sicer precej plašno) izvedla Britney Spears. Sledilo pa je nekaj zares velikih albumov velikih pop imen, izmed katerih v zadnjem času izstopata predvsem še vedno aktualna izdelka Madonne ter Justina Timberlakea. Zaradi te novo nastale klime, katere bistvo sta avtentičnost in avtorska samobitnost, kombinirani s hudimi tehnološko-produkcijskimi prijemi, je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo v povsem novi zvočni in slogovni podobi pokazal tudi Robbie Williams, ki je definitivno eden največjih pop zvezdnikov tega trenutka. Klišejski britanski pop soul, enostaven dance pop ter lahkotni brit pop, ki jih je Williams na svojih prejšnjih šestih albumih najraje izvajal, so dobesedno v nekaj mesecih postali povsem zastareli ter za super-zvezdnika njegovega kalibra na nek način že kar neprimerni.
Že sama izbira novih producentov in skladateljev (William Orbit, Mark Ronson, Jerry Meehan, Joey Negro, Soul Mekanik ter gostje kot The Pet Shop Boys in Lily Allen), ki jih je Williams najel oziroma povabil na snemanje tega albuma, je bila dobra napoved in garancija, da bo Williams tokrat zares drugačen. Še posebej zanimivo pa je bilo razmišljanje, kako se bo Williams lotil prenove svojega sloga. Na nek način Williams ni presenetil, saj se bistvo njegovega novega zvoka tudi na tej plošči skriva v preteklosti oziroma zgodovini popularne glasbe. Williams si je namreč že na svojih prejšnjih izdelkih privoščil povratke v preteklosti (od tipičnega britanskega soula, popa pa vse do swinga). In tudi na Rudebox se je, da bi dobil nekaj povsem novega, svežega in drugačnega, vrnil daleč nazaj. Vendar se Williams na svojem novem albumu ni ozrl tja, kjer je bil že prej bolj ali manj doma, temveč se je tokrat spomnil na marsikaj drugega.
Predvsem je v njegovih novih skladbah zaslediti obilo novoromantičnega electro pop zvoka zgodnjih osemdesetih. Robbie je bil celo tako (pre)drzen, da si je v naslovni skladbi omislil dobri stari "plinki-plenki" sintetizator Casio, ki je bil na začetku osemdesetih nekakšen sinonim za sintetizatorsko pop revolucijo - in to predvsem v smislu tega, da je bil dosegljiv vsakomur. Majhno presenečenje pa je tudi Williamsova odločitev, da predela kar nekaj skladb iz tega obdobja. Tako je v ne ravno nova okolja postavil bolj in manj znane klasike izvajalcev, kot so: Lewis Taylor, Human League, Pet Shop Boys ter Stephen Duffy. Za nameček pa je navrgel še malce nervozno predelavo hita Bongo Bong, s katerim je pred nekaj leti na mainstream sceno zakoračil Manu Chao.
Na drugi strani pa se je Williams spomnil časov street-beata, break dancea, break-beate in še nekaterih podzvrsti, ki so krasile staro rap šolo, ki je svoj vrhunec dosegla sredi osemdesetih. Treba je priznati, da se je Williams odlično znašel v vlogi napol pojočega nakladača.
Med tema "skrajnostima" pa je Williams nasul še nekaj zglednih, tokrat malce bolj electro pop skladb, se na svojstven način priklonil Madonni, zbodel Michaela Jacksona, dal komentar o princesi Diani ter pokazal, da je še vedno zelo dober zabavljač.
Kljub vsem omenjenim izletom v preteklost pa Rudebox ni kakšen starinski album. Williams in slavna ekipa so zelo inteligentno in, kar je še bolj pomembno, na poslušljiv način kombinirali stare (lahko jim rečete tudi preverjene) zvoke s povsem modernimi ter mestoma naravnost inovativnimi tehnološkimi in produkcijskimi rešitvami. Tako Rudebox v celoti zveni ultra-moderno, a nikakor ne tuje ali nesprejemljivo tudi za tiste najširše mase. S tega vidika je Williams naredil zelo "razumno revolucijo", s katero verjetno ne bo sesul večjega dela svoje oboževalske baze. Malce širše gledano pa je Williams s to potezo ostal v krogu tistih pop izvajalcev, ki jim še lahko rečemo moderni. Škoda pa je, da Williams in ekipa niso ustvarili enakovrednih skladb. Predvsem tiste, ki so bolj proti koncu albuma, so precej bolj instantne in po drugačnosti ne dosegajo tistih na začetku. Ampak tako v popu pač je.
V celoti pa je Williams definitivno naredil zelo svež in zgledno moderen pop album. |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Pogosta vprašanja 
Išči 
Seznam članov 
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil 
Zasebna sporočila 
Prijava 
